Življenjsko zgodbo Dušana Stefan?i?a in njegovo sporo?ilo prihodnjih generacijam, je na osnovi njunih iz?rpnih pogovorov, ki so potekali v Gornjem Gradu in Ljubljani, spisala dolgoletna novinarka Natalija Švab.
Več o tem: O NASTANKU KNJIGE
Dušana Stefan?i?a sem pred leti prvi? sre?ala na dogodku od Dnevu Evrope. Z le nekaj stavki je uspel poslušalce dogodka opomniti, kako ranljiva je v resnici povojna zaobljuba »nikoli ve?«.
Zato so zgodbe pri?evalcev tako pomembne in zato je tudi nastala ta knjiga.
Je izjemen pri?evalec, ki sicer uporablja le malo pridevnikov in tudi o najve?jih grozotah govori na prvi pogled precej neprizadeto, a tako, da besede zaležejo, opomnijo in u?ijo.
Tudi o tem, da ni pomembno le preživeti, ampak živeti. Njegova zgodba namre? ni le zgodba o preživetju grozljivega obdobja, ampak predvsem zgodba o tem, kako je mogo?e tudi na temeljih takšne izkušnje, ki bi
marsikoga potegnila v mra?no brezno spominov, zgraditi uspešno in sre?no življenje.
Knjiga tako ne prinaša le pri?evanja o taboriš?u, ampak celosti pogled na ve? kot devet desetletij dolgo življenjsko pot, polno zanimivih ovinkov, ki je tesno prepletena z življenjsko potjo njegove soproge Zdenke, zato ima posebno mesto v knjigi tudi njena življenjska zgodba. Predvsem pa knjiga prinaša njegovo edinstveno oceno stanja duha ?loveka in družbe, zgrajeno na osebni izkušnji z enim najbolj mra?nih poglavij ?loveške zgodovine.
Prebrati bi jo moral vsak iz zelo preprostega razloga, ki ga najbolje ubesedi kar Dušan Stefan?i? sam: »Vsaka stvar ima nek dolo?en razvoj dogodkov, svojo preteklost. Ne moreš enostavno re?i, prej je bilo vse zani?, jaz pa bom zdaj to postavil tako, da bo, kot mora biti, pri tem se pa ne bom prav ni?
oziral na to, kaj je bilo prej. Ampak prav to poskusi vsaka generacija. Vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se ponavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate.«
In to je torej pri?evanje o nekem ?asu, ki je dal »slabe rezultate« in njegovih naukih, ki še zdale? niso le »del zgodovine«. Na nas in na generacijah, ki jim zapuš?amo tudi to pri?evanje, pa je ali ga bomo slišali in razumeli ter uresni?ili »nikoli ve?« …
Za razliko od mnogih Stefan?i?a izkušnja ni zaznamovala in spremenila v zagrenjenega ujetnika demonov preteklosti, ampak ga je življenje vzgojilo v odlo?nega, racionalnega, razgledanega in bistroumnega ?loveka, ki je postal mednarodno uspešen poslovnež, in so mu izkušnje z najtemnejšimi platmi ?loveške narave pomagale bolje razumeti ljudi, posel, politiko in svet nasploh.
Medtem ko sta si s soprogo Zdenko zgradila uspešno življenje, so minevala desetletja, v katerih o svoji taboriš?ni izkušnji ni govoril.
Po drugi svetovni vojni je režim na taboriš?nike gledal celo z viška, poslušali so opazke, da so bili na po?itnicah.
Pa tudi svetovna javnost je potrebovala leta, da je vsaj delno sprejela, kaj se je dogajalo za zidovi koncentracijskih taboriš? – ne le v krajih, kot je bil Auschwitz, eno najbolj zloglasnih taboriš?, kjer je Hitlerjev režim na?rtno iztrebljal Jude, pa? pa tudi za zidovi taboriš?, kjer je bilo sredstvo uni?evanja ne?loveško naporno delo, ljudi pa so morile iz?rpanost, podhranjenost in bolezni.
Tukaj je bilo življenje vredno toliko, kolikor je bil ?lovek uporaben za delo. To so bili kraji, kjer so bile bolezni in poškodbe smrtna obsodba, kapoti pa so uživali v mu?enju podljudi.
Pa vendar se ozra?je, kjer je bilo dovoljeno izkoriš?ati, ubijati in sežigati ljudi, ni zgodilo ?ez no?.
Po?asi se je plazilo v družbo na krilih ekonomskega opustošenja, zamer in ob?utka ponižanja, s ?imer se je po prvi svetovni vojni spopadala Nem?ija, opozarja Stefan?i?, še eden zadnjih pri?evalcev obdobja, ki se ne bi smelo ponoviti.
Pa se v ozra?ju, ko umira dialog in se znova nakazujejo uni?ujo?i zgodovinski vzorci, še kako lahko.
Ali – kot pravi Stefan?i?: „V tej knjigi govorimo o stvareh, ki so nepojmljive. Resni?ne groze se ne da zares predstaviti. Ima pa vsaka stvar svoj vzrok. ?e ga razumeš, se lahko izogneš napakam. Toda vsaka generacija skuša graditi znova, po svoje, saj vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se ponavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate. Tudi jaz sem bil neko? mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno raz?love?enje ne more zgoditi. Pa se je. Danes lahko samo delim svojo zgodbo. Na vas pa je ali boste poslušali, verjeli in razumeli.“
