Opis
ODLOMEK IZ KNJIGE
Poslali so nas z vlaka. Ko smo prikorakali skozi železna vrata taborišča, je nekdo zarjovel – „Licht an!“ ali „Prižgi luč!“ Snežilo je. Ko se je prižgala luč, se je pred nami razsvetlilo ogromno belo polje.
Morda se bo slišalo smešno, ampak meni je ob tem prizoru prišel na misel prvi verz Pekla iz Dantejeve Božanske komedije. Rekel sem si: „To bo pa hudič.“ In res je bil.
Prvo noč smo prespali kar v kopalnici. Bila je ogromna, notri je bilo tudi nekaj klopi.
Naslednje jutro pa se je začela moja prva „taboriščna procedura“. Postrigli so nas, skopali, premazali z jedko dezinfekcijsko tekočino, kar je bilo skrajno neprijetno, potem smo morali, na moje veliko presenečenje, na zdravniški pregled, kjer so pregledali tudi zobe.
Kot zelenec v taboriščnem okolju takrat še nisem razumel, zakaj takšne kolobocije okoli našega zdravja in zob. Šele kasneje sem razumel, da so iskali zlate zobe. Tudi na rentgen nas niso poslali, ker bi jih skrbelo naše zdravje, ampak ker so hoteli videti, ali nismo morda pogoltnili kakšnega dragocenega predmeta.
Potem smo pa dobili številko. Moja je bila 63839. Tukaj si bil številka in tega se je bilo treba čim prej navaditi.
Dobili smo tudi nekaj, kar naj bi bilo obleka. Če situacija ne bi bila tako resna, bi se začel na glas smejati. Namreč – če bi to groteskno obleko dal beraču, bi ti jo zalučal v glavo. Še najbolj sprejemljivo je bilo staro italijansko vojaško perilo, sicer pa so bile hlače prekratke, žepov niso imele, srajca ni imela gumbov. Temu so dodali še telovnik ter jopič, ki ni imel podloge, saj so jo iztrgali že predhodniki, da so si lahko z blagom zavili noge. Krona oprave pa je bil nedvomno italijanski alpinski klobuk. Vse skupaj je bilo dekorirano z rdečo in rumeno barvo. Na hrbtu suknjiča je bilo z velikimi črkami napisano KL, torej Konzentrationslager ali koncentracijsko taborišče.
Dobili smo tudi nogavice, ki so bile sešite iz vseh mogočih cunj, na noge pa naj bi si nataknili še lesene natikače, ki pa so bili smrtno nevarni. Po videzu so spominjali na natikače za na plažo, le da so bili torej leseni in vseh mogočih barv. S tem je bilo nemogoče hoditi po ledu. Skratka, vse skupaj je bilo čudno in za zimski čas popolnoma neprimerno. Se pa spomnim, da sem med vso to proceduro razmišljal – kaj bo zdaj?
Taborišče je imelo napis „Arbeit macht frei“ ali „Delo osvobaja“. Ampak to je bilo vezano še na staro obdobje. Novo geslo je bilo “Vernichtung durch Arbeit“ ali „Uničenje z delom“. In to je bilo še kako res.
Ko so nas uredili po svojih pravilih, smo skupaj z vsemi stvarmi, ki so nam jih namenili, korakali po ledu do barake številka 17. Baraka 17 je bila karantenski blok, ki ni bil neposredno povezan z ostalimi barakami.
Od prihodu v barako smo doživeli „hecen“ sprejem. Nagovoril nas je nekdo, ki je že na prvi pogled deloval zelo antipatično. Bevskati je začel v povsem nerazumljivi polomljeni nemščini, nadaljeval pa rusko in poljsko. Izkazalo se je, da je neprijetna oseba – Poljak.
To je zanimiv podatek, saj so bili ves čas bivanja v Dachauu Poljaki neprijetni taboriščni sopotniki. Mislim, da se karakterno nismo najbolje ujeli. Kasneje pa sem z veliko Poljaki razvil dobre odnose in so mi v taboriščnih časih tudi veliko pomagali.
Potem ko nas je ta neprijetni mož z glasnim rjovenjem uvedel v nov režim, nam je pokazal, kje in kako bomo spali, kako moramo pospraviti posteljo in podobno. Ob tem pa nam je mimogrede še požugal, da bomo, če ne bo vse, kot mora biti, za kazen tepeni. To je bila tukajšnja realnost.
Prav tako se je bilo treba takoj navaditi na dejstvo, da nobena stvar, ki si jo imel, v tem okolju v nobenem trenutku ni bila varna. Vse je namreč imelo svojo vrednost in se je lahko pojavilo na taboriščnem tržišču. Ena od najbolj močnih valut v taborišču je bila cigareta. Če si imel cigareto, si lahko kupil kruh, lahko si dobil boljše oblačilo. To sem kasneje izkoristil tudi sam.
Veste, tudi v taborišču je bilo pomembno, kako si bil videti. Saj v resnici je to razumljivo. Niti v živalskem svetu praviloma ne sprejmejo umazanije in hitro izločijo zanemarjeno žival. Tako je bilo tudi v taborišču. No, saj navsezadnje je tudi človek samo žival, le obremenjena z razumom, kar je pogosto prej težava kot prednost. Taborišča so torej dejansko imela svojo „modo“. Vsi smo bili sicer razcapani, ampak vmes je bilo nekaj izkušenejših, ki so si znali „zorganizirati“ boljša oblačila. „Modni trendi“ pa so med drugim predpisovali, da ne smeš imeti rok v žepih, da imaš lahko kapo s ščitnikom, ne pa tudi naušnikov – niti pozimi. Italijani in Rusi pa so imeli poleg tega po sredini glave postriženo črto. To so bile pravzaprav „modne muhe“ komandantov. Črta za Ruse, ker so jih sovražili, za Italijane pa, ker so bili izdajalci.
Italija je namreč takrat že kapitulirala. Pa čeprav so se Italijani v vojno podali skrajno samozavestno. Doma še hranim italijansko dopisnico, ki sem jo iz zapora v Ljubljani pisal tisto noč, ko smo šli na pot v Dachau. Vsebina je precej pesimistična, ampak na sami dopisnici pa je zanimiv italijanski napis „Vinceremo“ ali „Zmagali bomo“.
Davno po taboriščnih časih sem sicer spoznal, da so imeli Italijani veliko zaslug pri tem, da je nemški načrt propadel. Kajti če ne bi bilo Italijanov, Nemci nikoli ne bi šli v Afriko. Prav tamkajšnja fronta jih je veliko stala. Vojna je šla preveč na široko. Obvladovati toliko front pa seveda ni bilo enostavno in na koncu tudi ni šlo.
V baraki 17 sem srečal svoje brate Slovane, tudi nekaj rojakov, med katerimi so bili Postojnčani, s katerimi smo nato kar nekaj časa skupaj životarili, še celo kasneje v Franciji, kjer pa smo se ločili. Z nekaterimi smo se spet srečali po vojni in ostali v stikih. Zadnji iz te skupine je umrl šele pred nekaj leti.
Tiste, ki so imeli od doma še kakšne pakete s hrano, je ob prihodu v barako napadla množica ljudi, za katere smo glede na oznake najprej mislili, da so Rusi, a se je izkazalo, da so Ukrajinci. Bili so sestradani. Prva hrana, ki smo jo dobili v Dachauu, je bila juha iz korenja. V ljubljanskem zaporu, kjer sem bil pred tem, je bila hrana izjemno skromna. pol litra redke juhe in to je bilo vse. No, tukaj smo dobili cel liter juhe. Seveda ni bilo veliko, ampak v primerjavi s tistim, kar smo dobili v Ljubljani, niti ni bilo slabo. Korenje je bilo na jedilniku, ker smo prispeli v petek. V soboto je sledila koleraba. Nedelja je bila v smislu hrane nekoliko boljša, saj so bili na vrsti makaroni, ampak v ponedeljek je nato sledila koleraba, tudi v torek je bila koleraba, v sredo nekaj, kar je spominjalo na ričet, v petek pa torej korenje, ki ga še danes ne maram. Hrana je bila sezonska, tako da so na vrsto prišle tudi buče, zelje in celo špinača.
Kasneje sem ugotovil, da je bil Dachau v primerjavi z drugimi taborišči precej organiziran in urejen. Barake so bile lesene, razdeljene na štiri sobe, vsaka soba nato še na dva prostora – dnevnega in spalnega. Vmes med dvema sobama sta bila stranišče in umivalnica.
V teoriji nam je bilo to dovoljeno uporabljati. Zapletlo se je v praksi, saj je bilo vse skupaj pripravljeno za 30 ljudi, nas je bilo pa 100. Pri takšni prenatrpanosti se je še tako dober smisel za organizacijo hitro izgubil.
Še posebej se je s prenatrpanostjo zapletlo, ko smo naenkrat dobili veliko pošiljko Italijanov, za katere se je izkazalo, da so Italijani iz Lombardije in Furlanije. Med njimi je bil mlad zdravnik iz Udin, s katerim sva se spoprijateljila. Nekoč sem ga opazoval pri delu, vendar mi ni hotel povedati, kaj dela. Rekel mi je samo „grave ferita“ oziroma „huda rana“. Oskrboval je starejšega Italijana, ki je imel ob strani veliko luknjo. Danes vem, da je imel za seboj operacijo črevesja. A medtem ko so danes za takšne stvari na voljo primerni pripomočki, si je moral takrat pomagati le z gumijasto vrečko in pasom.
Prav na tega Italijana sem se spomnil, ko je nekaj dni kasneje prišel ukaz, da se morajo javiti vsi, ki imajo telesne hibe, zdravstvene težave ali pa so morda invalidi. Menda zato, ker se pripravlja transport v taborišče, ki naj bi bilo okrevališče.
Ne vem, kako, ampak nekako se je razvedelo, da je to „okrevališče“ Lublin na Poljskem. Spomnim se, da sem razmišljal, kako bodo ti reveži sploh živi prišli iz Nemčije do Poljske, če smo že mi na tistih vlakih v samo eni noči skoraj zmrznili. Danes seveda vem, da niti slučajno ni bilo pomembno, da preživijo. Nobenega okrevališča ni bilo. Lublin je bilo uničevalno taborišče, namenjeno ubijanju ljudi – v skladu z nacistično ideologijo o „odstranitvi ljudi, ki niso vredni življenja“. Takrat mi seveda na kraj pameti ni padlo, da se dogaja kaj takšnega.
Dachau pa je bil tudi bazni tabor. Bazni tabori so bili vstopne točke ujetnikov v taboriščni sistem, iz teh taborišč pa so nato ljudi pošiljali v taborišča, ki so bila namenjena
delu v specifični industriji. Bivanjski pogoji so bili obupni. Povsod je bilo polno uši, ne glede na vse poskuse, da jih uničijo. Uši so kot ljudje. Ne glede na to, kakšni udarci jih doletijo, vedno jih je še več.
Poleg tega je bila huda zima, zato smo vseskozi zmrzovali. V baraki smo bili samo v času zajtrka, kosila, večerje in v času spanja. Ampak ko smo spali, smo bili tako natlačeni, da nismo vedeli niti, kako bi ležali. Dneve pa smo preživljali na ozkem prostoru med barakama 15 in 17.
Zaradi mraza smo bili prisiljeni v nenehno gibanje gor in dol po prostoru. Moj prijatelj te dni je bil Jakob Nahmijaz, oficir civilnega trgovskega pomorstva, ki sem ga spoznal po odhodu iz zapora v Ljubljani.
Z njim sva imela globoke pogovore o vojni. Ljudje iz mojega taboriščnega transporta, z menoj vred, smo namreč živeli v iluziji, da bo vojne čez dva ali tri mesece konec.
Jakob pa mi je razložil svojo teorijo. Rekel je, če se bodo zavezniki izkrcali do maja, potem lahko upamo, da bo vojne konec še letos. Če se bodo izkrcali po maju, pa bo
konec šele naslednje leto. Imel je prav, vojna je še kar trajala.
Nato pa je lepega dne prišel ukaz, da moramo v kopalnico, na tako imenovano „selekcijo“. Pa smo šli. Desno, levo, desno, levo. Končal sem na desni strani in to je bila stran, ki je bila pripravljena za transport. Kam, kako, kdaj – nič se ni vedelo. Dobili smo nekoliko bolj pošteno obleko, novo perilo, obuvalo, ki je obstalo na nogi, pulover in plašč. Ko so nas uredili, smo šli spet nazaj v barako. Neznosno smo smrdeli po razkužilu.
Negotovost glede tega, kaj bo zdaj z nami, je trajala dva dni, potem pa so nas spet postrojili in korakali smo nazaj na železniško postajo.
To pot ni snežilo, ampak deževalo in na cesti ni bilo nikogar. Ko smo prihajali, smo namreč doživeli svojevrsten sprejem. Gruča mladeničev je v nas metala kamne. Domača „mularija“.
Ne smete pozabiti, da je bila večina Nemcev zadrtih nacistov. Današnji Nemci so seveda druga generacija, ki ji ne moremo naložiti odgovornosti za tiste čase. Ampak realnost tistega časa pa je, da so bili večinoma do zadnjega trenutka prepričani v svoj prav.
Prispeli smo na postajo. Razporedili so nas v vagone in vlak je odpeljal s postaje.
